Katero metodo moram uporabiti za merjenje vrednosti za potni list?

Kaj konkretno morate storiti

Kaj se pričakuje od vas

ESPR v 39. členu določa, da morajo biti vrednosti, navedene v produktnem pasu, izmerjene ali izračunane v skladu z metodologijo, ki je bila za to vzpostavljena — ne po lastnem presoji proizvajalca ali uvoznika. Ta člen postavi okvir; konkretna merilna metoda za vsako zahtevo glede proizvoda pa izhaja iz delegiranega akta, ki mora biti za pnevmatike še vzpostavljen na podlagi člankov 5 do 7 ESPR. Za pas pnevmatik je to področje torej še odprto, vendar zamisel Uredbe že nakazuje, na kaj morajo biti podjetja pozorna.

Merjenje v skladu z vzpostavljeno metodo, ne po lastnem presoji

Člen 39 ESPR določa, da morajo vrednosti v pasu izhajati iz zanesljivih, natančnih in ponovljivih meritev ali izračunov. Za podjetje z 10 do 100 zaposlenimi to pomeni, da lastna merilna naprava, ocena na podlagi podobnih proizvodov ali metoda, ki se zdi interno »logična«, ni dovolj, takoj ko bo delegirani akt objavljen. Metoda se mora skladati s tem, kar je v njem predpisano — pogosto sklicevanjem na usklajeni standard ali preskusni protokol. Dokler ni delegirani akt objavljen, za pnevmatike ni vzpostavljene metode, na katero bi se lahko zatekli.

Ponovljivost kot merilo

Temeljni koncept v členu 39 je, da mora druga stranka s isto metodo doseči primerljiv rezultat. To se neposredno dotika vprašanj kot so kako se določi razred upornosti kotalnega trenja pnevmatike, kako se ugotavlja oprijem na mokri površini in kako se zabeleži hrup kotaljenja v decibelih. Za te lastnosti obstajajo že preskusne metode v skladu s pravilnikom o oznakah pnevmatik; odprto vprašanje je, ali in kako se delegirani akt ESPR nanje nanaša ali predpiše lastno metodo. Podjetje, ki že sedaj zbira podatke, bi dobro storilo, da zabeleži uporabljeno preskusno metodo in -pogoje, tako da bo poznejša uskladitev s končno metodo bolj pregledna.

Razlikovanje med merjenjem in izračunom

Ni vsaka vrednost v pasu rezultat fizičnega testa. Člen 39 dopušča metode izračunavanja, na primer za lastnosti, ki se ne dajo praktično meriti na vsaki proizvodni seriji. Za podatek kot je deležu reciklirane gume je izračun na podlagi recepture in podatkov o nakupih bolj verjeten kot laboratorijski test. Tudi tu velja: katera metoda izračunavanja je sprejemljiva za pas pnevmatik, še ni znano, vendar je razlikovanje med »izmerjenim« in »izračunanim« že relevantno za sedanjo lastno administracijo.

Uskladitev s tem, kar je že obvezno po oznaki za pnevmatike

Za pnevmatike že obstaja obvezna preskusna metoda za upornost kotalnega trenja, oprijem na mokri površini in hrup, predpisana s pravilnikom o oznakah pnevmatik. Delegirani akt ESPR se lahko nanj naslanja, vendar je to izbira, ki jo mora še sprejeti zakonodajalec. Podjetja, ki želijo razumeti, kako se ti dve uredbi nanašata druga na drugo, najdejo več podrobnosti v kako se nalepka pnevmatike nanaša na produktni potni list. Kdor že ima podatke o oznakah, lahko z njimi morda zgradil podlago, ki je uporabna tudi za pas — ne da bi to predstavljal kot gotovost.

Kje se stvari v praksi zavlečejo

Uvoznik prevzame rezultate preskusov od proizvajalca brez registracije, v skladu s katero normo ali preskusnim protokolom so bili dobljeni. Takoj ko delegirani akt predpiše specifično metodo, ni več mogoče ugotoviti, ali je bila prvotna meritev skladna s tem.

Trgovec na debelo za proizvodno linijo uporablja preskusne podatke, stare nekaj let, medtem ko se je preskusna naprava ali -norma medtem spremenila. Vrednost v pasu se zato razlikuje od tega, kaj bi dala sodobna meritev.

Podjetje meša rezultate meritev in navedbe proizvajalca brez razlikovanja: nekatere vrednosti izhajajo iz laboratorijskega testa, druge so ocene dobavitelja. V pasu so navedene drugo ob drugi, ne da bi bilo jasno, katera metoda spada k kateri vrednosti.

Upravljavec flote vozil, ki sam uvoza pnevmatike, predpostavlja, da je test skladnosti CE za drugo uredbo veljaven tudi kot utemeljitev za produktni potni list, čeprav se obseg tega testa ne ujema s tem, kar zahteva 39. člen.

Proizvajalec spremeni sestavo gume za tip pnevmatike, vendar se prej izmerjene vrednosti za upornost proti kotaljenju ali hrup ne določijo ponovno — zato potni list prikazuje vrednost, ki se več ne ujema s trenutnim proizvodom. To se nanaša tudi na vprašanje kako pogosto je treba posodabljati podatke v produktnem potnem listu.

Kaj lahko dokumentirate

• Za vsak podatek v potnem listu: katera preskusna metoda ali način izračuna je bil uporabljen in od koga (lastni laboratorij, zunanji preskusni zavod, podatek proizvajalca).
• Verzija ali datum objave standarda ali preskusnega protokola, ki je bil uporabljen pri meritvi.
• Preskusni pogoji (datum, preskusna postavka, uporabljena oprema) za meritve, ki se že izvajajo po pravilniku o etiketiranju pnevmatik.
• Pregled, katere vrednosti so bile izmerjene in katere izračunane, s temeljnimi predpostavkami pri izračunih — relevantno na primer pri beleženju podatkov o sestavi gume.
• Dopisovanje s proizvajalcem ali uvoznikom o izvoru predloženih vrednosti, da je jasno, kateri podatki morajo biti ponovno ocenjeni, če se metoda spremeni.
• Dnevnik sprememb, ki beleži, kdaj je bila vrednost določena in na podlagi katere verzije preskusne metode, da se to ujema z vprašanjem ali je mogoče podatke spremeniti, potem ko je potni list že objavljen.

Takoj ko je objavljeni delegirani akt za pnevmatike, se tu pojavi konkretna metoda. Do takrat je predvsem pomembno vedeti, kaj ste že merili ali izračunali in na podlagi katere metode — tako da prilagoditev na končne predpise kasneje ne bo uganka.